Dolga pot od olja za petrolejke do ekoloških olj

V družini Pečarič so orehe začeli stiskati že pred tri četrt stoletja, zdaj pa delajo 15 vrst olja. Vsako ima svoje značilnosti in okus.
Na začetku so še vse lahko opravili ročno, saj so izdelali majhne količine olja. Prvo stiskalnico je gospodar Martin Pečarič sestavil sam, nato so nabavili strojčke za polnjenje, zapiranje in lepljenje etiket. Tedaj se je začelo zares. »Niti sanjalo se mi ni, da bo toliko zanimanja,« pravi Martin Pečarič.
Martin Pečarič iz Drašičev v Beli krajini se je z oljarstvom začel ukvarjati pred dobrimi dvajsetimi leti, ko je začel razmišljati, kaj bi lahko počeli na mali družinski kmetiji. Prej so se ukvarjali s cepljenjem vinske trte, ko pa je posel zamrl, so se odločili oživiti hišno tradicijo z začetka stoletja. Najprej so nasadili 350 orehov, zraven pa še lešnike. In začeli stiskati olje. Kmalu so jim sorodniki iz Amerike predlagali, da bi se lotili še olja iz grozdnih pešk.
»Pa smo rekli, to je super, na tem koncu je vinogradov, kolikor hočeš,« opisuje gospod Martin. A to še zdaleč ni bil konec: poleg že omenjenih olj, katerih surovine pridelajo sami, grozdne peške pa dobijo iz sosednjih vinogradov, zdaj stiskajo še konopljino olje, marelično, mandljevo, laneno olje, sezamovo, sojino, bučno, sončnično, makovo, arašidovo, šipkovo in makadamijino olje.

Ljudske modrosti in znanstveni dokazi

Zgodbe o zdravilnih učinkih olja se širijo med ljudmi, vendar tu ne gre samo za govorice ali ljudske modrosti: zdravilni učinki naravnih olj – v zmernih količinah, seveda – so tudi znanstveno dokazani. Za orehovo olje obstajajo raziskave, ki kažejo, da zmanjšuje raven holesterola v krvi. Pomaga pri komarjevih pikih, menda pa koristi tudi proti izpadanju las. In to je delček skrivnosti, ki se skriva v orehovem jedrcu.
»Človeku ponudiš olje, a kaj, če ne ve, kaj z njim. Zato je dobro imeti široko paleto olj, da lahko vsakemu ponudiš primerno in zraven še kaj poveš o njem,« pravi Pečarič. »Olja dajemo v analizo, da se ugotovi vsebnost vitaminov, mineralov in nenasičenih maščobnih kislin. Tako lahko človeku svetuješ, kaj vzeti, glede na to, česa mu primanjkuje. Če si žejen, potrebuješ pijačo. Žejnemu lahko ponudiš vodo, čaj ali vino.« Podobno je pri zdravju, dodaja: »Če ima nekdo sklepno revmo, mu predlagamo orehovo olje.«
»Neki ženski sem prodal orehovo olje, ker se je pritoževala nad težavami z rokami. Ko je čez en teden šla k zdravniku, ga je vprašala, zakaj so jo nehale boleti roke. Dohtar jo je vprašal, kaj je počela. Ko mu je povedala, da se je mazala z orehovim oljem, ji je odvrnil, da je njenim sklepom pomagalo prav to,« pove Pečarič. »Ko se je razširila zgodba o človeku, ki mu je konopljino olje menda pomagalo premagati raka, je bila tu prava norija: vsi so hoteli imeti konopljino olje! Mazali so se zdravi in bolni,« se spominja.
Kaj pa druga olja? »Lešnikovo olje je dobro za jetra in ima veliko vitamina E, poleg tega pa je odlično na sladicah, ker je tako aromatično. Dajte ga na sladoled ali sadno kupo, pa boste videli. Makovo koristi pri blaženju bolečin, grozdno je dobro za ožilje – modra frankinja, še zlasti belokranjska, ima namreč veliko antioksidanta resveratrola –, marelično ima veliko vitamina B 17, ki čisti organizem in pomaga pri aknah, bučno je dobro za prostato – in solato –, arašidovo pomaga pri obnovi sklepnega hrustanca, sezamovo je dobro za osteoporozo,« našteva gospodar. »Imamo tudi šipkovo olje: šipek je splošno znan kot zelo zdrav, njegovo olje pa ima veliko vitamina B in C.« Sam okus, priznava Pečarič, pa je za marsikoga, tudi njega osebno, premočan, saj je zelo grenko. Preverjeno.

Večina iz ekoloških pridelkov

Vsa hladno stisnjena in nefiltrirana olja so bogata z vitamini in antioksidanti, so pa tudi zelo okusna. »V neki ljubljanski restavraciji pripravljajo srnino meso z orehovim oljem. Je nekaj posebnega. Lešnikovo, madljevo in marelično olje je odlično pri sadnih kupah in sladoledih, orehovo, lešnikovo in grozdno grejo dobro k mesu in rižotam, bučno olje pa je na splošno dobro znano v kulinariki.«
Največ prodajo orehovega, lanenovega olja in konopljinega olja. Prvega gre na mesec od 300 do 500 steklenic (po deciliter ali četrt litra), konopljinega in lanenega od 100 do 200, mareličnega kakšnih sto steklenic, mandljevega malo manj, sezamovega kakih 30, 40 steklenic, drugih pa tam nekje med pet in deset na mesec. Samo bučno in sončnino olje sta na voljo v litrskih steklenicah. Večina je stisnjenih iz ekoloških pridelkov. Pri bučah je malo drugače, pojasni Martinov sin Danijel: če bi prodajali ekološko bučno olje, bi ga le redko kdo kupil, saj bi bila cena za liter tam nekje pri 38 evrih.

Družinski posel

»Niti ne vem, kako velika je naša prodaja v primerjavi z večjimi oljarji,« skromno pripomne Danijel. Olje dobavljajo kakim 35 (manjšim) trgovinam po Sloveniji. Do njih so prišli tudi predstavniki enega od velikih trgovcev, ki pa so postavili takšne pogoje, da ponudbe preprosto niso mogli sprejeli.
»Včasih je bil stari kmečki obrok po koncu delovnega dne črno vino, jabolko, kruh in oreh. Črno vino je razgrajevalo holesterol in dalo kalorije, kruh tudi, jabolko je poskrbelo za prebavo, oreh pa je prav tako naredil svoje. Ko vse to združiš, imaš uravnotežen, zdrav obrok,« razlaga Martin Pečarič, medtem ko Danijel zlaga steklenice v kartonaste škatle in lesene zabojčke, hči Ana pa v ozadju tiska dobavnice. Vsak v družini ima svoje zadolžitve: »S sinom prešava in točiva olje ter obdelujeva nasad, hči skrbi za pakiranje, pošto in račune, žena Biserka pa pomaga pri degustacijah in za goste speče tudi kakšno belokranjsko pogačo.«
Pod orehi je treba dvakrat ali trikrat na leto pokositi, spomladi obžagati, jeseni pripraviti teren za pobiranje, pri čemer si bodo kmalu pomagali s strojem za pobiranje orehov. Danijel, ki po nasadu redno pregleduje drevesa in jih »hrani« z ekološkimi gnojili, bi rad počistil grmovje, ki na orehe meče senco, in posadil še nekaj sto dreves. Morda bo kmalu od tega mogoče tudi živeti, se strinjata oče in sin.
Oljarske korenine pri Pečaričih segajo v prvo polovico dvajsetega stoletja, ko je bil petrolej za svetilke zelo draga dobrina. Eden od Pečaričev je tedaj eksperimentiral z orehovimi jedrci in ugotovil, da lepo zagorijo. »Vzeli so staro vinsko prešo, nadrobili orehe in jih stisnili. Olja je bilo bolj malo, a dovolj za petrolejke. No, malo so ga uporabljali tudi za lasišče, ker so se lasje po njem lepo svetili. A potem so se odselili v Ameriko. Ko smo razmišljali, kaj bi počeli, smo rekli, obnovimo to,« razlaga gospod Martin. Od tod letnica 1937 na zamaških Pečaričevega olja.
Država je zahtevala kup papirjev, potoži Pečarič v svoji polnilnici, ki služi tudi kot prodajalna in soba za degustacije. »Zdaj je to vse urejeno, imamo ekološke certifikate, na začetku pa je bilo hudo. Prometa je nekaj že bilo, zato sem hotel urediti papirje, da ne bi imel težav z inšpekcijo. Pa sem šel na davčno, kjer so me napotili na SDK [služba družbenega knjigovodstva, predhodnica agencije AJPES]. Šel sem v pisarno, se predstavil in povedal, kaj bi rad. Pa so me poslali v drugo pisarno. In od tam v tretjo. In četrto. Na koncu sem prišel nazaj v prvo pisarno, kjer tudi niso dobro vedeli kaj storiti. No, čez en teden so mi le predlagali, naj prijavim dopolnilno dejavnost na kmetiji,« svoje prigode opisuje gospod Martin. Preregistracija v samostojnega podjetnika naj bi bila stvar desetih minut, dodaja.
»Predstaviti si želimo domačo, zdravo belokranjsko olje in hrano. Glede na dosedanje povratne informacije si upamo trditi, da so ljudje zadovoljni,« pravi Martin Pečarič. Za svoje orehovo olje so letos dobili zlato priznanje z razstave Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju.
Martin Pečarič ima še velike načrte: na prostoru, kjer zdaj stoji prazen skedenj, bi rad postavil stavbo, v kateri bi bilo lahko vse: od skladišča semen, stiskalnice in polnilnice pa do trgovinice in degustacijskega prostora. A vse to zahteva veliko denarja. Poleg tega bi rad popestril tudi ponudbo olj: v načrtu ima olje iz črne kumine, črnega sezama in janeževe zvezde. Pri vsem tem želi imeti čim več domačih, lokalnih sestavin. »Vesel bi bil, če bi tukaj kdo sadil lan, da bi ga lahko predelali.«
Za oljarstvo je treba imeti trdno voljo. »Moraš biti trmast kot bik,« se zareži gospod Martin. »Brez trme ne gre, sicer bi že obupal. A zdaj, ko je tudi stroka povedala, da so olja koristna, in ko so ljudje po televiziji, iz časopisov in po internetu ugotovili, da je res nekaj na tem, so se stvari začele odpirati.«

Vir: http://www.delo.si/druzba/panorama/dolga-pot-od-olja-za-petrolejke-do-ekoloskih-olj.html